»Šla bom na svoje. Valda si znam to plačo zaslužit s svojimi rokami!« To sem izjavila pred dobrimi sedmimi leti in v času recesije v sebi in okolici sprožila cel kup pomislekov, ki so se pričeli z besedo AMPAK…
…ampak, to se bo težko prodal
…ampak, Kitajski izdelki so napol zastonj, zakaj bi nekdo nosil popravljat
….ampak, saj ne vem kako začeti
….ampak, saj nimam denarja za stroje in orodje
….ampak, kaj če res ne bo šlo …..
Uspešno sem prepričala samo sebe, da so to samo človeški impulzi, ki se sprožijo takrat, ko nas je strah in se dokončno odločila vreči v obrtništvo.
2.9.2012……Sedem let je od tega. Ne vem zakaj, toda tale sedmica mi že cel mesec ne gre iz glave. Imam občutek, da se dogaja nekaj posebnega.
Kako ne, saj poznamo sedem barv mavrice, sedem dni v tednu, sedem not v glasbi, sedem čaker v telesu, sedem suhih in sedem debelih krav, sedem nadlog in sedem smrtnih grehov, sedem palčkov in sedem kozličkov, krojaček ubije sedem muh na en mah ….
Kaj pa jaz po sedmih letih?
Danes sem vesela, da sem na tej poti. Zadovoljna sem s korakom, ki sem ga naredila takrat. Trudim se in vlagam v svoj razvoj. Premagujem ovire in vztrajam. Dosegam svoje cilje in uresničujem svoje sanje. Ostajam pozitivna in se osredotočam k napredovanju na moji poti.
Nekdo je zapisal: Ne čakaj, da ti nekdo prinese rože. Zasadi svoj vrt.
Jaz sem posadila eno samo rožico . Močno upam, da ima dober koreninski sistem.
In za konec, moja hči pravi, da je moje delo moje življenjsko poslanstvo, da s svojimi izdelki prinašam dobro v vaša življenja. Bi si lahko želela še več?
p.s.: ker želim svoje zveste stranke obdariti, sem na FB pripravila eno manjše obdarovanje. Glej post objevaljen na dan 29.8. Še vedno lahko sodeluješ
