Zadnji Armanijev model usnjene torbice, bogato okrašen s kovinskimi verižicami, umetelno oblikovanimi zaponkami, nosilci in karabinarji. Žepe zapirajo močne kovinske zadrge… dajte mi še, še, še več glamurja…
V želji, da bi zjutraj čim lažje zapustili varno zavetje doma, si v naše ročne torbice naložimo vsemogoče predmete, ki jih nujno potrebujemo čez dan. Stvari, brez katerih si ne znamo predstavljati dnevne rutine. Ena manjša torbica z nujnimi kozmetičnimi sredstvi, dežnik, steklenica vode, denarnica, telefon in ostale elektronske naprave, ki nam lajšajo življenje. Ne sme manjkati manjši blok za zapiske in puščica z osnovnimi svinčniki. Bomboni, žvečilni gumiji (če bomo čez dan nervozni), čokoladka (če nam pade sladkor) , jabolko (za dopoldanski prigrizek)…… ko uspemo priti do avta pa itak ugotovimo, da smo pozabili ključe. Tečemo nazaj po stopnicah, odložimo aktovko, v kateri je varno spravljen prenosni računalnik. Brskamo po torbici in iščemo ključe stanovanja. Pol vsebine torbice zložimo na bližnjo okensko polico….. ključev nikjer. Ah, tukaj ste…Nazadnje jih najdemo v žepu jakne. Vzamemo ključe avomobila, pospravimo vsebino torbice, odpravimo se proti avtomobilu. Zvoni telefon………brrrrrrrrrrrrrrrrr… iščemo,… se javimo, prislonimo na brado, ga podpremo z ramo, klepetamo, odklepamo avto……
Se že navsezgodaj počutite, kot bi prenašali težo sveta na ramenih?
Rama, ko nosi bremeje je nenehno privzdignjena in rahlo potisnjena nazaj. S telefonom na drugi strani povečujemo napetost mišic, ki utrujene ne morejo zadržati hrbtenice v pravilni drži, zato prihaja do usločenega hrbta in ramen. Na dolgi rok lahko to privede do bolečega artritisa in slabih sklepov. Poleg tega lahko nošnja težke obremenitve na eni strani povzroči razdražene in stisnjene spinalne živce, kar lahko privede tudi do išiasa (bolečin v stegnih in zadnjici). Tudi živci na rami postanejo zaradi prevelikega pritiska pasa torbe velikokrat razdraženi in vodijo vkronično bolečino in razdraženost.
Na pomoč! Lastna torbica me želi uničiti!
Omnia mea mecum porto – Vse svoje nosim s sebo – “We are what we remember”
Po Plavtovih besedah, naj bi to rekel sodnik Biant iz Priene. Leta 590-530 pr. Kr. je moral zapustiti domače mesto in s seboj ni vzel nič svojega premoženja. Ko so ga po vzroku vprašali someščani, jim je odgovoril, da ima vse, kar potrebuje in je njegovo, vedno s seboj.
Razmislite še enkrat. Res potrebujete vedno in povsod vse prenašti s seboj?
Nisem sodnik iz Priene in zato jaz osebno vseeno nekaj vzamem s seboj. Vse, kar potrebujem, pospravim v tole torbico. Denarnica, mobi, robčki in avtomobilski ključi. (22 x 15 x 8 cm) Aja, pa še krema za roke, šminka in aspirin in še mi ostane prostor.