Usnjarska dediščina

Tradicionalno izdelovanje usnjene galanterije v Sloveniji

Tradicionalno izdelovanje usnjene galanterije je pomemben del slovenske rokodelske in industrijske dediščine, ki zajema izdelavo pasov, torbic, denarnic, etuijev in drugih predmetov iz naravnega usnja. V Sloveniji ima ta dejavnost dolgo zgodovino, ki sega v antične čase, svoj razcvet pa je dosegla predvsem v obdobju industrijske revolucije in po drugi svetovni vojni. Znanje in veščine, ki so se skozi stoletja prenašale iz roda v rod, danes ohranjajo le še redki posamezniki in ustvarjalci.

Zgodovina usnjarske galanterije na Slovenskem 

Rimska doba (1.–5. stol.):
Na območju današnje Slovenije so bila naselja kot Emona (Ljubljana), Celeia (Celje) in Poetovio (Ptuj) pomembna rimska središča, kjer so že uporabljali usnjene izdelke. Med arheološkimi najdbami so fragmenti sandal (caligae), pasov (cingula), tobolcev (torba za dokumente in orodje), denarnic in zaščitnih delov oblačil. Rimski vojaki, uradniki in trgovci so vsakodnevno uporabljali izdelke iz usnja, ki so jih izdelovali lokalni obrtniki – corarii in pelliones.

Srednji vek (6.–15. stol.):
V mestih, kot so Ljubljana, Ptuj, Celje in Tržič, so začeli nastajati cehi – združenja obrtnikov, ki so varovala skrivnosti obrti in zagotavljala kakovost izdelkov. Med njimi so bili tudi usnjarji, sedlarji in pasarji. Ti mojstri so poleg opreme za konje in sedel izdelovali tudi pasove, nožne ščitnike, nožne torbice in pisemske mape. Usnje se je pridobivalo s strojenjem s tanini iz lubja in se nato obdelovalo ročno. Najstarejši znani zapis o delovanju usnjarjev sega v 14. stoletje, zabeležen v mestnih statutih.

Novi vek (16.–19. stol.):
Z razvojem trgovine in obrti se je razširila tudi izdelava finejših usnjenih predmetov, kot so toaletne torbice, listnice, etuiji za očala, tobačnice in škatlice. Prve reklame za usnjene izdelke so se začele pojavljati v ljubljanskem tisku konec 18. stoletja. Leta 1798 je bilo na primer v časopisu objavljeno oglasno sporočilo za prodajo usnjenih predmetov v meščanski trgovini. Usnjarske delavnice so bile pomemben del mestnega gospodarstva, še posebej na območju Kranjske. V tem času so se začele pojavljati tudi prve delavnice z več zaposlenimi, ki so delovale predindustrijsko.

Začetki industrializacije (začetek 20. stol.):
Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so se tradicionalne delavnice začele razvijati v prave tovarne. Najvidnejši primeri:

Franc Zorn je leta 1923 v Ljubljani ustanovil podjetje ZORN, ki se je kasneje preselilo v Domžale (1938). Zorn je bil pionir industrijske galanterije v Sloveniji in eden najpomembnejših nosilcev prehoda iz rokodelstva v industrijsko proizvodnjo.

Brata Okršlar, Tone in Vinko, sta leta 1939 ustanovila svojo tovarno usnjene galanterije v Domžalah. Znana sta bila po kakovostnih in oblikovno dovršenih izdelkih. Njuna tovarna je delovala do 70. let 20. stoletja.

Knez je bilo manjše, a pomembno družinsko podjetje v Domžalah, ki se je specializiralo za izdelavo pasov, poslovnih torb in map. Podjetje Knez je s svojo obrtno natančnostjo ključno prispevalo k prepoznavnosti domžalske galanterije.

Socialistična industrializacija (1946–1991):
Po drugi svetovni vojni so bila podjetja nacionalizirana in združena v enotno tovarno TOKO (Tovarna kovčkov in usnjene galanterije), ki je postala največji proizvajalec usnjene galanterije v bivši Jugoslaviji. V najboljših letih je zaposlovala več kot 500 ljudi. Poleg TOKO je v Kamniku delovala tudi usnjarna UTOK, ki je dobavljala osnovno surovino – obdelano usnje.

Po osamosvojitvi (1991–danes):
Z razpadom jugoslovanskega trga in privatizacijo je tovarna TOKO postopoma propadla (1990–1999). Z njo so se izgubili tudi proizvodni prostori, delovna mesta in izobraževalni sistem. Dediščino pa so ohranili posamezniki.

Tradicionalna usnjarska galanterijska obrt danes prehaja v domeno butične rokodelske dejavnosti, z visoko stopnjo ročnega znanja, unikatnosti in umetniškega izraza.