V hribih se dela dan, v hribih žari, …..
In ko se je v hribih delal dan, sem se jaz komaj zbudila in v mislih iskala izgovor, da mi ne bi bilo treba vstati. Nič pametnega mi ni prišlo na misel, torej sem vstala.
Nahrbtnik sem pripravila prejšnji večer. Pozajtrkovala sem, popila kavo, peljala Taro na sprehod in na vrata Ateljeja nalepila listek, da je zaradi dopusta zaprto.
Točno, kot urca sta se prijatelja pripeljala na dvorišče in odpeljali smo se proti Žirovnici. Naš današnji cilj je bil osvojiti Stol.
Kljub temu, da smo si pot si malce skrajšali s tem, da smo se do Valvasorjeve koče pripeljali z avtom, nas je od tam naprej čakalo 3 ure hoda po razgibanem terenu. Mahnili smo jo po krajši Žirovniški smeri, čez Prižnico. Sonce je sijalo, pele so ptice in pel je Dominik, ki je hodil prvi v vrsti in dirigiral tempo. Po gozdu nismo hodili prav dolgo. Lepo markirana pot se je dokaj strmo vzpenjala, dokler nas ni pripeljala na travnato pobočje. Večkrat smo za trenutek postali , se zazrli nazaj in občudovali čudovite Julijce s Triglavom. Odprl se nam je pogled na Gorenjsko, ki se je na široko razprostirala globoko pod našimi nogami. Medtem ko je bila Ljubljanska kotlina v megli, smo občudovali lepote Blejskega jezera, ki se je bleščal v vsej svoji lepoti. Ko se je prikazala koča na Stolu, nas je kar poneslo proti vrhu.
Ni šlo drugače. Pred kočo na toplem soncu smo izpraznili vsebino nahrbtnikov, malce posedeli in se šele okrepčani podali še na 15 minutno pot do vrha. Na vrhu smo s pogledi prečesali okoliške vrhove: Vrtačo, Dobrčo, Storžič, Begunjščico, v daljavi Julijce in seveda v Avstriji zeleno strugo Drave, kanček Vrbskega jezera….
Vračali smo se po daljši Zabreški poti zatopljeni vsak v svoje misli. Preko dokaj položnih in razglednih travnikov, skozi strm gozd in preko planšarije utrujeni, vendar srečni, kmalu prispemo do našega izhodišča.
Za konec pa, zakaj v hribe, če pa bolijo noge, žulijo čevlji, pečejo mišice….? Čudoviti razgledi z vrhov poplačajo vse bolečine in nadloge. Zrak v hribih je svež in čist kot nikjer v dolini. Kar pa je meni najpomembneje: umaknem se iz vsakdanjega stresa in hitrega življenja. Med hojo se popolnoma prepustim svojim občutkom in mislim. Vsakič sproti dojamem, katere stvari so mi v življenju zares pomembne.
